Lovski nahrbtnik me vedno znova preseneti, kako uporaben zna biti.
Moj stric je bil vse življenje strasten lovec. Kot otroku mi ni bilo jasno, kaj točno ga vleče vsako soboto ob zori v gozd, ampak sem vedno občudoval njegovo opremo. Med vsem, kar je imel, me je najbolj zanimal njegov lovski nahrbtnik. Bil je oguljen, z nekaj lisami od dežja in blata, a vseeno je deloval skoraj kot zakladnica.
Ko sem bil starejši, me je enkrat vzel s sabo. Ni šlo za pravi lov, bolj za tisti miren sprehod po gozdnih poteh, opazovanje narave, poslušanje tišine. In prav na tistem izletu sem prvič nosil njegov rezervni lovski nahrbtnik. Bil sem presenečen, kako praktičen je bil. Vsaka stvar je imela svoj prostor. Daljnogled, nož, plastenka, sendviči. Nič ni drselo sem in tja, nič ni žvenketalo.
Spomnim se, kako sva sedela na podrtem deblu in malicala, medtem ko je stric razlagal, kako pomembno je, da imaš v naravi vedno s sabo prave stvari. “In da jih znaš najti,” je dodal z nasmeškom, medtem ko je iz majhnega skritega žepa potegnil piškote. Lovski nahrbtnik, ki se je sprva zdel le kos opreme, je bil v resnici načrtovana kombinacija praktičnosti in izkušenj.
Kasneje sem si kupil svojega. Ni bil nič posebnega, a bil je moj. Danes ga ne uporabljam za lov, ampak za pohode, ribolov ali vikend izlete. Lovski nahrbtnik me vedno znova preseneti, kako uporaben zna biti.
In čeprav danes redko koga zanima, kakšen nahrbtnik nosim, jaz vem – ta lovski nahrbtnik ni samo torba. Je spomin, stik z naravo in droben opomnik, da se v preprostih stvareh skriva največ.
Z njim sem prehodil že veliko poti, od gozdov na Kočevskem do obale, kjer sem na ribiških izletih vanj spravil vse potrebno. Lovski nahrbtnik se je izkazal za zanesljivega spremljevalca, ki nikoli ne razočara. Z leti je dobil nekaj prask in obrabe, a zame je z vsakim letom še bolj poseben.…