Jadralno padalstvo ni samo šport, je način, kako pogledati na svet z druge perspektive

Jadralno padalstvo je ena tistih stvari, ki te ali totalno zasvojijo ali pa je že sama misel nanj dovolj, da ostaneš trdno na tleh. Ni vmesne poti.

Ko enkrat stojiš na robu hriba, padalo je razgrnjeno za tabo, veter piha ravno prav, srce pa razbija v pričakovanju.. takrat ni več poti nazaj.

Moj prvi polet? Katastrofa. Pa ne zato, ker bi šlo karkoli narobe, temveč ker sem bil prepričan, da tega ne bom preživel. Ko sem stal na vzletišču in poslušal inštruktorja, kako mirno razlaga: ‘Samo spusti se, ne zaviraj prehitro, sprosti se’, sem se spraševal, kdo je bolj nor – on ali jaz. Sprostiti se? Jaz pa letim z ogromnim kosom blaga nad sabo! Ampak potem pride tisti trenutek: en korak, drugi korak, nenadoma te veter odnese in vse, kar čutiš, je čisti užitek. Nobenega strahu, samo noro dober občutek svobode.

Ljudje si pogosto mislijo, da je jadralno padalstvo neka ekstremna adrenalinska zadeva, ampak v resnici ni čisto tako. Ko enkrat letiš, je občutek presenetljivo miren. Ni tresenja, ni sunkov, samo lebdiš nad pokrajino in opazuješ svet pod sabo. Kot da si ptič, samo brez kril.

Seveda ni vedno vse idealno. Vreme je pri tej zadevi ključnega pomena in če nisi previden, te lahko veter odnese kam, kamor nočeš. Zato se moraš naučiti brati razmere, poslušati izkušene jadralce in nikoli podcenjevati narave. Ampak ko vse to štima, je to ena najboljših stvari, ki jih lahko doživiš. Najboljši del je sigurno, ko enkrat pristaneš in bi šel takoj še enkrat. In potem še enkrat. In še enkrat. In preden se zaveš, že razmišljaš o svojem prvem samostojnem poletu, o novih lokacijah, o višjih hribih.

Jadralno padalstvo ni samo šport, je način, kako dobesedno pogledaš na svet z druge perspektive. In ko enkrat izkusiš ta občutek, ko veš, kak občutek ti da jadralno padalstvo, da boš vedno iskal način, da se znova dvigneš v zrak.…