Pogosto pozabljamo, da gasilci obstajajo, vendar se hitro spomnimo, da obstajajo, ko kje gori

Bil je četrtek in dan, ko ne bi nikoli pomislila, da gasilci obstajajo kljub temu, da je to že samoumevno. Popoldan sem se odpravila na trening plezanja. Kljub temu da ni bila ravno najboljši teden za vse moje treninge, sem se odpravila v dvorano, naredila svoj trening, bila v družbi s soplezalci in nato odšla. Ko sem hodila proti avtobusni postaji, sem zagledala čudno meglico in najprej mi ni bilo popolnoma jasno, kaj se dogaja z vremenom.

Hodila sem dalje in opazovala, če bom morda videla, kaj se dogaja. Od daleč sem zagledala dva gasilska avtomobila in videla, kako gasilci hodijo od avtomobilov do bližnje hiše. Počasi so mi v misel prišle misli na situacije, ob katerih se lahko zgodi, da nam morajo gasilci priskočiti na pomoč. Bližje kot sem bila bolj megleno je bilo in videla sem, kako se iz okna ene hiše kadi. Ustrašila sem se, da morda še kje gori in je situacije še hujša, kakor je izgledala od daleč. Ampak sem se oddahnila, ker sem videla, da poleg avtomobila stojijo tudi gasilci, ki že pospravljajo del opreme. Ker sem hodila dovolj blizu, sem uspela slišati, kako so se gasilci pogovarjali med seboj, da je šlo v resnici le za rahel vžig in ni bilo nič hujšega.

Oddahnila sem in nadaljevala pot proti domu v pomirjeni misli za družino, ki sem jim je dogodila nesreča z ognjem. Še dobro, da so gasilci prispeli dovolj hitro in je škoda po vsej verjetnosti manjša, kakor bi bila, če ne bi prišli dovolj hitro. Vsekakor pa je bila moja zadnja misel ta, da kako lahko hitro v dnevu doživimo nepredvidljive dogodke, ki nimajo nobene povezave, ampak nas spomnijo na kakšno dodatno previdnost. Nikoli ne bi pomislila, da bodo na tak običajen dan gasilci imeli tako zanimivo vlogo v poteku mojega dneva.…