Ne daleč od doma imam lepo parcelo, s katere se odpira čudovit razgled. Dolga leta sem na njej imel le njivo in domače pridelke. Res je, postavil sem si majhno leseno lopo za orodje, da je vse varno pred vremenom. To pa je bilo vse. Letos sem šel v penzijo in začel razmišljati o svojih načrtih. Prišla mi je na misel ena lepa lesena brunarica. Odločil sem se, da si bom na tej parceli postavil lepo leseno brunarico. Ideja me je navdušila – končno bom imel svoj mir.

Doma nas je vedno živelo veliko, zato nikoli ni bilo tišine. Ne bom rekel, da nam ni lepo; vsi se razumemo, le tega potrebnega miru skoraj nikoli nimam. Točno brunarica bi mi dala tisti mir, ko bi se lahko umaknil zase. Ko sem si to predstavljal, sem vedel, da razmišljam prav. Odločitev je padla in začel sem planirati. Najprej sem to povedal doma; vsi so bili navdušeni, kar mi je po eni strani bilo všeč, po drugi pa ne. Kajti ta brunarica naj bi bila resnično zame; nisem si želel, da bi tudi drugi hodili v njo.

Pomoči nisem želel, hotel sem jo zgraditi sam – to naj bi bil moj projekt. Začel sem z risbo, preveril sem potrebna dovoljenja in izbral kakovosten les, ki dobro prenaša vreme. Poskrbel sem za trdne temelje, izolacijo in okna, obrnjena proti razgledu. Uživanje se je začelo že, ko je rasla. Ne znam opisati, koliko veselja mi je prinesla ta brunarica in koliko duševnega miru. Veliko manj sem bil doma, kar je prav – v penziji je treba izkoristiti čas za stvari, ki te veselijo.

Brunarica je bila kmalu končana; opremiti sem jo moral le še preprosto in funkcionalno. Kupil sem velik kavč, masivno mizo, kuhalnik in gugalnik. Dodal sem majhno verando za jutranjo kavo in polico za knjige. To je bilo vse, kar je moja brunarica potrebovala. Zdaj tja pobegnem, ko potrebujem tišino, in v miru poslušam veter ter ptičje petje.